Plemeniti Preširni

Berlin 14. April 1883. W. Wattenbach m. p.
Plemeniti Preširni. — V 3. zvezku letošnjega „Ljubljanskega Zvona" na 208. strani sem objavil, da se je nahajala v prvi polovici 18. stoletja neka ple­menita rodovina Prešern, z naslovom ,,zum Heldenfeld". Naslov „zum Helden-feld" označuje baje junaštvo prvega pridobitelja tega naslova, ker ne morem najti kraja s tem imenom. Na pokopališči fare Brezoviške pri Ljubljani pa na­hajamo nagrobni kamen z naslednim napisom: Hier ruhen Herr Johann Prešern, gestorben am 17. Juni 1814 und dessen Gattin Frau Maria Prešern, gestorben am 12. November 1837. Gewidmet von ihrem dankbaren Sohne Franz Prešern, Ritter von Heldenfeldt. Oče tega Franca Prešerna je bil navaden kmet in kakor sem zvedel, nekje pri Lescah na Gorenjskem doma. S prebrisanostjo in marljivostjo sta si Janez in za njim Franc veliko premoženje (okoli 80 tisoč forintov) pri­dobila. Franc je imel dva sina in hčer. V zadnjo se je zaljubil neki častnik plemenitaš, in ker se ni mogel s kmetico zaročiti, dasi tudi je gosposko obleko nosila, zato je posredoval, da je nje oče plemenitaštvo zadobil.
Iz naslova je razvidimo, da je prva rodovina plemenitašev izmrla in da je bil stari naslov novi rodovini podeljen. Prvi plemenitaši Prešerni niso imeli deže-lanstva. Visokočestiti gospod župnik iz Brezovice pa mi je o tem naslednje vr­stice podal: „Plemenit je še le Franc Prešern okoli leta 1863. postal, bil je velik posestnik na Brezovici pri Škandru, leta 1848. je posestvo prodal ter se v Gradec, pozneje na Dunaj preselil; ali še živi, ni mi znano." Od druzega vira sem zve­del, da sta ga njegova sinova ob vse premoženje spravila, da je po polnem obubožal in da se že deset let ne ve, kje zdaj biva.

Fr. Šumi

(iz Ljubljanskega zvona 1883. Zahvala Digitalni knjižnici Slovenije)

Črt Škodlar o svojih ložanskih navezah

Da, naša rodbina izvira z Loga, oziroma okolice.
Podatke je v župnišču na Logu iskal in dobil moj oče nekje v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Po pripovedi mojega očeta je naša veja prav za prav iz Podpeči, nakar se je precej pred prvo svetovno vojno razcepila na Vič in Šiško ter v Tomačevo.
Na starih specialkah (še po drugi svetovni vojni) je bil nekje v trikotniku med Brezovico, Drenovim gričem in Polhovim Gradcem vrisan zaselek "Škodlarji" z manj kot petimi hišami..
Ko sem se za to sredi prejšnjega stoletja pozanimal na Logu, mi je bilo rečeno, da je bilo med drugo vojno vse to požgano.
Danes oznake "Škodlarji" ne najdem več na nobenem zemljevidu.
2)
Da bo malo bolj jasno, o kom se pogovarjava, naj opišem Popitovo družino, kolikor jo poznam:
a) Stari oče Popit je baje začel s kovaško delavnico na Logu.
b) Njegov sin France Popit je kovaštvo spremenil v ključavničarsko obrt; če se prav spomnim, je njegova žena bila Mesesnelova. Poznal sem oba, bila sta iz generacije z začetka prejšnjega stoletja (okoli 1900–1915).
c) Njun najstarejši sin ing. Franci Popit (rojen 1933 ali 1934) je bil moj sošolec v nižji gimnaziji, nato se je vpisal na srednjo tehnično šolo in potem univerzo. [Franci je žal letos umrl za posledicami srčne kapi.]
Prevzel je obrt od svojega očeta. - Mlajši brat Pavle, prav tako strojnik, je odprl podobno obrt na Logu.
Popitovi so vnuki Alojzija Mesesnela po materini strani, strica Alojzija (Mesesnelovega Slavca) pa so ubili partizani med Planino in Postojno leta 1943.